Gradec - Graz, Avstrija

Gradec - Graz, Avstrija

47.070278, 15.438889

Prvo sem se zapletel v enosmerne ulice. In trikrat obkrožil center mesta. Še dobro da ni velik. Celotnega gradca je za dvestopedeset tisoč glav, skoraj kot Ljubljana. A je vseeno drugo največje avstrijsko mesto.

V tretje mi je le uspelo pravilno zaviti in priti pred opero. Od tam je vse lažje. Skok čez cesto in navzgor do mestnih vrat in gradu. Čeprav je bil prvotni cilj Schlossberg in znamenita ura, me je ustavila zanimiva procesija starih avtomobilov. Oldtajmerji vseh možnih tipov so napolnili trg in še vedno prihajali. Ne moreš mimo ne da bi si jih ogledal, vse bleščave in urejene. Poleg pa najnovejši bently in ford fokus RS. Florescentno zelen, ga ne moreš zgrešiti. Vse za reklamo.

Raje se odpravim proti glavnem trgu. Uličice so polne življenja, nekaj turistov, drugače pa domačini. Gradčani se ne dajo, vedno elegantno oblečeni, tudi za dopoldansko kavo s prijatelji. Brez težav razlikuješ domačine, turiste in študente, ki jih je tudi polno. Glavni trg je seveda poln. Nadvojvoda Janez ima stalno družbo mladine, ki poseda po stopnicah vodnjaka. Ali pa čaka na tramvaj. Ne morem si kaj, da se jim ne pridružim. A mi je kmalu prevroče. Bo treba v senco.

Seveda, v bermundski trikotnik. Tudi v Gradcu ga imajo, v njem pa so najboljše restavracije, bari, gostilnice, tudi kabab delajo, ni kar ni. Ponavadi je Glockl Brau poln. Ob takem lepem sončnem dnevu je bilo to za pričakovati, zato se odpravim naprej na Farberplaz. Tam v senci košatih krošenj vedno najdeš prosto mizo ali pa vsaj stol. Natakar je prijazen, takoj je ugotovil, da ne spadam v nobeno od zgoraj omenjenih kategorij. Domačin očitno nisem, za študenta prestar, za turista pa se mi očitno premalo mudi. Zanimivo opažanje. Je že tako, da če prideš kot turist in si napet s programom, ki ga nadobudni komercialisti ponudijo svojim strankam, ti ne ostane sedem minut za hitro kavo. Še dobro da jih vse manj kadi. Namesto da bi se na tako lepem mestu zleknili v naslonjač, srkali veliki kapučin in opazovali mamice, ki tekajo za otroci, študenti ki razpravljajo o tem, kje je zvečer najboljša zabava in mlade poslovneže, ki tudi na kosilo ne morejo brez prenosnika. Seveda je nemščine največ a zaslediš še cel babilon drugih jezikov. Še posebno je zanimivo, kadar se razpravljalci v prepričanju, da jih njihov jezik razmejuje od okolice, kar preveč svobodno pogovarjajo. Marsikaj izveš, ha ha... Ampak psssst. Ne povem kaj.

Lahka malica je prijala, če želim pravočasno priti domov bo treba zapustiti prijetno družbo na placu in poiskati avto.

Gosposka ulica je razigrana, mladci igrajo na trobila, jazz sili na ulico iz vrtov starih zgradb. Hitim naprej in se izogibam tramvaju. Na koncu ulice pri kužnem znamenju še zadnji pogled na hrib, glavno znamenitost mesta, ki bo ostala za ogled drugič. Pri operi me čaka avto, upam da ne bodo potrebni zopet trije krogi da pridem ven iz mesta. Pa saj ni problem, sonce zahaja, jaz pa tudi moram proti zahodu, se pravi da potujeva skupaj in po treh semaforjih sem že pri pivovarni Puntigamer in še malo pa bom na avtocesti. Adijo Gradec, kmalu se vidimo...